Mesto mačk


Mesto na dveh kontinentih, novi Rim, mesto carjev, mesto na sedmih gričih, mega vas, ....

Istanbul ima mnogo vzdevkov in eden izmed njih je tudi mesto mačk. Zakaj se ga je prijelo to ime postane obiskovalcu jasno takoj, ko stopi na ulice Carigrada saj so te polne predečih zverinic katere med ljudmi uživajo poseben status.


Mesto je dom več kot 750 000 prostoživečim mačkam, ki se najdejo dobesedno vsepovsod...


Podredile so si ulice...


..trgovine....


 ..restavracije....


 ..kavarne....


...turistične znamenitosti...


...verske objekte...


...obalo...


...in griče..


..celo modne piste (roko na srce, komu pripada "catwalk"? )...


...in seveda ljudi..


..ki so počaščeni, da lahko za njih skrbijo.


Šarmanten maček Tombili je svoje človeške oboževalce celo tako očaral, da so mu ti postavili spomenik.


Istanbulske mačke so zelo pisana druščina saj so njihovi predniki prihajali v mesto z ladjami iz različnih delov sveta. Tako so se tisočletja mešale raznorazne pasme zaradi česar na ulicah najdete pravo razstavo svetovnih mačjih genov. Že daljni predniki današnjih Istanbulskih muc so z ljudmi gradili dolgo tradicijo sobivanja, ki je temeljilo na sožitju in naklonjenosti. Ljudje so skrbeli za mačke in jih razvajali, te pa so lovile mestne glodalce in jim vračale pozornost.


Muce z močnim karakterjem.

Tako kot človeški prebivalci Istanbula imajo njihovi mačji someščani močan karakter. Mesto jih je utrdilo in ljudje so jih razvadili. Lokalna kultura in obnašanje ljudi vpliva tudi na živali. Te so v Istanbulu tako kot ljudje izredno odprte, samozavestne, radovedne in komunikativne. Rade imajo človeški stik in pozornost. So drzne in odločne, vedo kaj hočejo in si to vzamejo. Pravila za njih ne veljajo vendar ob njihovi ljubkosti jim tega nihče ne zameri.

Zgodovinske ulice so njihov dom, igrišče, teritorij in stranišče, ljudje pa zavezniki in prijatelji.

So neustrašne divje zverine, strah in trepet drugih mestnih živali ter obenem prikupna mala ranljiva bitja, ki se popolnoma prepustijo človeški skrbi. 

So resnične kraljice ulic, ki si pokorijo ljudi z enim samim hipnotičnim pogledom.


Če v marsikaterem svetovnem mestu ulične mačke veljajo za problem in se posledično zaradi slabih izkušenj izogibajo ljudi, temu v turškem velemestu ni tako. Večina uličnih mačk v Istanbulu je mnogo bolj crkljivih kot marsikatera domača mačka v Sloveniji. Rade pristopijo tudi k popolnim neznancem katerim se začnejo "muckati" in jih brez sramu prosijo za hrano in crkljanje.



Istanbul brez mačk ne bi bil isti. Tu se običajne kavarne spontano spremenijo v mačje kavarne. Te male zverinice te pričakajo pred trgovinami in če jim nameniš le en pogled te obmjavkajo. Včasih ti sledijo in se ti dobrikajo, ter vztrajno terjajo crkljanje. Breje se zatečejo v klet stanovanjske stavbe kjer povržejo male kepice in te pokličejo na pomoč. Drugič se novopečene mačje mamice besno podijo za tvojim nič hudega slutečim psom. So del duše mesta, ki je vedno polno življenja.


Turki mačke naravnost obožujejo in skrb za ulične živali velja za odgovornost lokalne skupnoti.

Kljub temu, da gre za 20 milijonsko betonsko džunglo je simbioza med človekom in živaljo skoraj takšna kot jo najdemo na vasi. Ljudje imajo radi živali in te so del njihovega življenja. In čeprav se nekateri Istanbulčani celo bojijo mačk in psov saj niso zrasli z njimi kot hišnimi ljubljenčki, vam bo tudi večina teh zatrjevala, da jih še vedno "ljubijo od daleč". In resnično jih ljubijo. Sovraštvo in nasilje do živali sta v tem mestu glede na številno populacijo zelo redka, po drugi strani pa se ljudje resnično potrudijo, da uličnim živalim skozi vsakdanje geste polepšajo življenje. Na ulici jim redno nastavljajo svežo vodo in hrano, pozimi pa gradijo zavetje iz škatel ali celo lesene hiške, ki bi jih zaščitile pred mrazom. Neredko lokalni prodajalci in prebivalci poskrbijo, da so okoliške mačke deležne tudi veterinarske oskrbe.


Z njimi pa sočustvujejo in jim pomagajo tudi tisti, ki pravijo, da se jih bojijo. Ravno včeraj sem srečala sosedovega strica kateri sicer običajno "od daleč ljubi živali". Ta je prenašal mlado mucko iz ene strani prometne ceste na drugo. Z zelo zaskrbljenim izrazom na obrazu je zatrjeval, da je "günah" - greh pustiti nebogljeno žival tako izpostavljeno nevarnosti. Ta stric pa še zdaleč ni izjema, temveč je Istanbul poln njemu podobnih ljudi.

Ali je razlog za tak odnos preprosto srčnost ljudi ali vera (Islam narekuje skrb za dobrobit vseh živali, kruto ravnanje pa smatra kot greh) še nisem popolnoma razčistila, verjetno pa je resnica nekje vmes.


Ne glede na to koliko dajemo tem malim kosmatinkam, od njih vedno prejemamo veliko več. Živali dobro vplivajo na ljudi, nas prizemljijo in učijo. Z njimi je življenje lepše.


Če vas zanima več o ljudeh in živalih ter njihovem življenju ob Bosporju v enem najlepših mest na svetu, toplo priporočam ogled čudovitega dokumentarnega filma Kedi (tr.: mačka).


*V primeru, da bi želeli slovenske podnapise za omenjeni dokumentarec pa me kontaktirajte preko Facebook strani ali oblačka "Kontaktiraj me" na desni strani te objave.


Komentarji

Facebook